Zgodba o Seleni (Luni)

V grški mitologiji je za Luno vezana zgodba o Seleni, hčerki Titana Hiperiona in njegove žene Tije. Selena v prevodu pomeni Luno – zemljin satelit.

Selena je bila tako lepa, da je lepota vseh ostalih zvezd zbledela, ko se je ona pojavila na nebu. Pa kljub svoji lepoti, je Selena – Luna vedno bila v senci Sonca.

Luna nima svoje lastne svetlobe in jo dobiva od Sonca. Zato so v bleščeči voz boga sonca, Heliosa vpreženi beli konji in Helios v njih dirja preko širnega neba kot pravi kralj. V Selenin voz sta vprežena le občasno dva navadna konja, največkrat, pa osli ali krave.

Selenina velika ljubezen in edina ljubezen je bil mladenič ENDIMION, katerega je Zevs iz ljubosumja do Selene obsodil na večni spanec .Zato se je Selena vsako noč odpravila na pot v želji, da bi videla svojega ljubega. Vsako noč je Selena, ko je šla čez goro LATMOSU, upala, da ga bo prebudila, ko ga je poljubila s svojimi žarki. Pa se ni zgodilo. Očitno je, da zgodba o Seleni ni bila inspiracija za pravljico o Trnuljčici, katero je princ uspel prebuditi po stoletnem spancu samo z enim poljubom. Tako je Selena zaradi svoje ljubezni do Endimiona postala simbol žalosti in zato je njena svetloba tako medla in melanholična.

Luna – Selena je iz zakona z ENDIMIONOM imela petdeset hčerk, ki predstavljajo petdeset mesecev, ki pa predstavljajo časovno razdaljo med dvema olimpijadama, katere so se dogajale v ELIDI, rojstnem mestu Endimiona. Z Zevsom je Selena imela hčerko PANDEJO, ki je po izbiri nesmrtnih bogov bila najlepša boginja med grškimi boginjami.